Barve breze v drugačnih časih

»Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, da je bil že poln vode.« (Mr 4,35-41)

Človek. V tem svetu glavni. Jaz sem pomemben. Ti nisi vreden nič. Individualist in vedno večji egoist, do stvarstva in ljudi, morda najbolj do sebe. Divjak v vsakdanjem lovljenju minut in neizprosnem boju s samim seboj do konca, pogosto bridkega spoznanja, da trud pravzaprav ni vreden nič, če vsakokrat znova ne pomisli na čoln, v katerem plujeva skupaj. In z onim drugim, ki ni vreden nič, prav tako. To spoznanje je v čolnu, ko je ta že poln vode, kruto. Toliko bolj, če ne vidimo Njega sredi med nami.

Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« (Mr 4,35-41)

Da smo tolikokrat proprej želeli izstopiti iz vrtečega se kroga pogube, pomislim vsakokrat znova v teh dneh, ko nas je za hip zares odneslo nekoliko vstran, v počitek, v prisilen “time-out”, ko se je čolnič enkrat nevarno zamajal. Obstali smo v strahu, izgubljeni in v stiski pred neznano prihodnostjo, obnemeli pa ob grenkem priznanju, kako je človeško življenje pravzaprav krhko in občutljivo. Kako je le krhko in občutljivo …

Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni, kako, da še nimate vere?« (Mr 4,35-41)

In vero v teh dneh v ljudeh začutim pogosto. Da je potrebno zaupati. Da se bo vse uredilo, četudi bo drugače kot prej. Da bomo skupaj pričeli kakšno stvar na novo in nekatere stvari iz preteklosti opustili. Da bomo premagali lastne zarjavele okove. Da bomo dihali počasneje in bolj premišljeno. Da bomo bratu bratje. Da bomo večkrat pomislili na to, kaj v življenju je zares vredno.

In čutim, da se je nekaj v našem bistvu vendarle zganilo. Ali je bil ta premik zgolj zasilni izhod trenutka nemoči, bo pokazal čas. Eno pa je gotovo, vzeli smo si čas za razmišljanje in iskali smo oporo.

In kaj me je v tem času najbolj nagovorilo?

Papež Frančišek sredi povsem praznega Trga sv. Petra, ko je s sklonjeno glavo v svet pošiljal besede upanja in tolažbe. Najbolj doživeta velika noč doslej, saj trpljenje in smrt človeštvu že dolgo nista bila tako blizu. In v slutnji velikonočnega jutra zmagoslavje drugačne vstajenjske procesije.

Stiske in vedno nova neodgovorjena vprašanja, ki jih je s seboj prinesel drugačen vsakdan. A ko svojo nemoč in strahove ponižno izročim v Njegove roke, se zavem, da sem kot breza, ki ravno v tem prvomajskem času razvija najlepše barve.