Naslovna fotografija: Icons8 Team

Sem Polona Rodič, enaindvajsetletna študentka slovenistike, ki prebiva v Ljubljani. Ker mi je bila pisana beseda od nekdaj najdražja, z veseljem prilagam nekaj svojih misli, ki jih boste lahko prebirali v času izolacije.

Letošnji marčevski dnevi so v meni prebujali polno novih idej, načrtov; v očeh se mi je iskrilo navdušenje ob novih priložnostih in stavim, da bi večina ljudi, s katerimi sem bila priča prebujanju pomladi, moj obraz v tistih dneh opisala z »žareč«, »razigran«, »upajoč«. Danes ti marčevski dnevi, oddaljeni miljo za miljo, odsevajo v meni le še kot obrisi, kot spomini na filmu. Aprilska jutra, prevešajoča se v maj, me zbujajo ob ranih urah, žarki se poigravajo na obrazu, posteklenelem od rutinskega urnika ter migajočega zaslona, obrazu, ki več ne izžareva drugega kot utrujenost, naveličanost in obžalovanje izgubljenih dni. 

Izolacija, ki se je ni nadejal nihče izmed nas, me je pustila razoroženo. Vsi načrti – od druženja s prijatelji in lenobnih pomladnih dni, preživeti v sencah stare Ljubljane, do obiskanih gledaliških predstav, potovanj v tujino, nenazadnje novega študentskega dela – so mi bili tako neizmerno hitro iztrgani iz naročja, da se še danes počutim, kot da bi marca nekdo ustavil čas in mi dejal: počakaj, da vidiš najhujšo nočno moro, nato pa se vrni nazaj na začetek in kuj najlepše sanje, ki si jih že začela vpenjati v nebo. 

V tistih marčevskih dneh so se na moji stenski uri ustavili kazalci. Uri še danes nisem zamenjala baterije, kazalci še vedno kažejo na osmo uro zjutraj (začetek vaj na fakulteti) ali zvečer (konec sredinega seminarja) in v resnici si ne želim, da bi se premaknili, ne želim zavrteti časa naprej, kajti s tem bi priznala sama sebi, da je čas, preživet le doma, tudi pomemben, tudi vreden in cenjen, kot so bila leta nazaj, ko se nam o današnji situaciji še sanjalo ni. 

Vendar so me ti, kot kositrni vojaki stoječi kazalci nekaj naučili: čas se kljub njihovemu počitku ni ustavil (nenazadnje je dober primer za to grmada dela na faksu), le spremenil se je, morda umiril in postal nežnejši. Tako me je ta nenadna sprememba življenja opomnila, da lahko kdaj pa kdaj jutranje hitenje na avtobus zamenjam za polurno pitje grenke kave in ležerno sprehajanje po še nezasedenih kotičkih gozda. Da obstajajo za ekrani, ki nas sedaj najbolj povezujejo, še vedno moji prijatelji, ki me kljub oddaljenosti spravljajo v smeh s svojim hreščečim mikrofonom. Da so sprehodi v naravi, ki me kljub bivanju v prestolnici obdaja okrog in okrog, neizmeren blagoslov. Da sem bogatejša za ogromno število novih besed, skrivajočih se v kupu prebrane poezije in romanov. Da lahko uživam v ogledu gledaliških predstav tudi v pižami in je molitev enako ljubeča in globoka, ko zrem v nedeljski ekran in se pregovarjam z ostalimi, katero mašo bomo spremljali ta teden. 

Ob tem mi prihaja v misli beseda »izolacija«, ki v resnici nima pravega pomena, dokler si z ljudmi, ki te ljubijo in ob katerih se počutiš varno. Ob njih nisi izoliran, ob njih si opomnjen, kako srečen si lahko, da imaš dom, ki te sprejema v trenutkih negotovosti.

Ob tem mi prihaja v misli beseda »izolacija«, ki v resnici nima pravega pomena, dokler si z ljudmi, ki te ljubijo in ob katerih se počutiš varno. Ob njih nisi izoliran, ob njih si opomnjen, kako srečen si lahko, da imaš dom, ki te sprejema v trenutkih negotovosti.  

In če piše, da je Bog z nami vse dni do konca sveta, sem lahko tudi jaz sama ob sebi v teh dneh – tako trpečih, brezupnih in osamljenih kot tistih, ki me še čakajo. Kajti če sklenem krog, ki jih spletajo moje misli, so jutra, ki se vsak dan prelivajo na mojem posteklenelem obrazu, tista, ki nam že veke in veke šepetajo, da je na koncu edino, kar zmaga, Ljubezen ter da naj se nikdar, ampak res nikdar ne bojimo preizkušenj, ki nas klešejo v osebe, ki bodo nekoč znale vsak trpek trenutek ovekovečiti z mislijo, da po najtemnejšem odtenku noči nastopi jutranja zarja.