Dodobra nas je pretreslo. Spodkopalo in ustavilo še tam, kjer smo mislili, da smo vsemogočni, neustavljivi, najmodrejši in navsezadnje pripravljeni, z izdelanimi plani množičnih nesreč ali morebitne epidemije. 

Želim si, da to ne bi bil še en zapis slovenskega zdravstvenega delavca, ki želi opozarjati na svojo pomembnost v teh kaotičnih časih, ali še en zapis opozorila o tem, kako naj se narod vede za sam telesni in duhovni ‘blagor naroda’. Česa si dejansko želim? Želim podati nekaj misli in občutkov iz nekajtedenskega vstopanja v kontaminirane bolniške sobe s Covid-19 (Corona virus) ter morebiti vplivati na resnično “biti srečen, ker sem doma”. 

Po prezgodnjem zvoku budilke vstanem, odhitim v kopalnico in si s hladno vodo umijem obraz, zazrem se v ogledalo in že razmišljam o tem, kako bo potekal moj dan. V službi sem razporejena v skupino za delo s Covid+ pacienti in si, nekako nič hudega sluteč, mislim: “Ah, saj bo, nekako že bo!” Na poti opazujem sončni vzhod, naravo, ki se prebuja, vse je v neverjetni bujni rasti ob teh visokih temperaturah. Idealno – pa je res? Navzven že. V avtu po radiu prisluhnem zaostrovanju vladnih ukrepov v zvezi z novo nastalo situacijo pa še malo se začudim številki mrtvih v sosednji Italiji, ki so povezane s Covid-19; začne se tudi pri nas. V službi spijemo jutranjo kavo, si povemo, kaj se je zgodilo čez vikend, in že s sodelavko, ki je za ta čas v izrednih razmerah ‘moj partner’, čakava na klic.

“Pa začnimo,” si rečeva in molčiva, ko se povzpenjava po stopnicah v enoto intenzivne terapije s Covid-19 pacienti. Danes je dan, ko bom prvič vstopila noter, začnem se oblačiti v zaščitno varovalno opremo. Ko si nadenem še zadnje – zaščitno masko, očala in rokavice –, me sproti še okupirajo z informacijami, kako naj delujem znotraj kontaminirane sobe. Pogledam se v ogledalo, bolj ali manj zamaskirana, in čutim, kako se mi naježi koža, globoko vdahnem, izdahnem in vstopim, zasolzijo se mi oči. Spreleti me strah, v parih sekundah se mi poraja nekaj deset vprašanj: “Kaj če se okužim, česa se sploh lahko dotaknem, ponavljam si – razkuži si rokavice, pazi, kako se premikaš, da se ne dotakneš česarkoli po nepotrebnem, dihaj!” Pozdravim in se predstavim pacientu, razložim, kaj bom delala, se mu približam in on začne kašljati, ustrašim se. Za trenutek, za čas kašljanja, se odmaknem in si mislim: ”Bog mi pomagaj!” O poti prenosa okužbe ne bi, saj smo o tem bombandirani iz vseh strani. Nadaljujeva s preiskavo, vmes v sobi vlada smrtna tišina – sprašujem se, kaj je smiselno reči, kaj vprašati in o čem se ne spodobi debatirati. Razmišljam o – zakaj?! Zakaj si tukaj, kaj si počel, da si se okužil, zakaj s svojim delom tvegam, da se okužim tudi sama, zakaj je to potrebno?! Moj Bog, zakaj? Verjemite, da nisem verski fanatik – še manj kot neumorna z delom bolnih mati Terezija ali kopija svetega Roka, zavetnika zoper kužne bolezni –, svoje delo pa vseeno želim in se trudim opravljati strokovno, humano, predvsem srčno. 

Če me vprašate, kaj točno zadnje tedne največ naredim v bolniških sobah, bo moj odgovor – molim.

Zase in za ljudi, ki jih srečujem. Težko je, bojuje se glava in srce, prepričujem se, da niso vsi pacienti po lastnih, neumnih dejanjih kljub neštetim opozorilom okuženi, poskušam ne obsojati, ne metati kamnov in ne biti kot farizej iz templja. Pravim vam, resnično poskušam. Paralelno razmišljam tudi o tem, da če se sama okužim med delom, da bom to prinesla v svoj dom, kjer z mano živita starša, ki sta starejša od 50, in stara starša, ki sta čez 85 let, vsi iz t. i. rizične skupine, vsaj dva z znanimi pridruženimi boleznimi. Doma v tem času živim v osami, fanta ne obiskujem že nekaj tednov, ne spomnim se, kdaj me je kdo nazadnje objel ali me poljubil. Pa da ne moraliziram še o večerih, ko se uležem v posteljo, uganite sami, o čem razmišljam.

Jezi me in hkrati premlevam o tem, da nas človeška egocentričnost vedno in znova presega –  tako mene na delu kot ostale, ki se po vseh opozorilih in navodilih prosto gibljejo in družijo. Pri omenjenih namreč ne zdrži vode tisti znani ‘ostani doma’, ker bi en ego samo skočil na ogled stanovanja v drugo občino, drugi bi samo šel na izlet v drugo občino, tretji ego pa doma pripravi piknik za prijatelje, s katerimi premlevajo o tem, kako je to le še en virus kot vsi ostali. 

Naj nadaljujem o zgodbi iz bolnišnice, ki je po dveh ali treh pacientih prerasla v nekaj deset njih. V bolniški sobi sem tako iz dneva v dan več časa, znameniti skafander mi po navodilih Enote za obvladovanje bolnišničnih okužb pri mojem delu ne pripada, sem pa velikokrat v zaščitni opremi tudi po 45 minut in takrat mi zaščitna očala zaradi bolečin dajo, parafraziram, občutek takojšnje eksplozije glave, bolečine na nosu zaradi maske in očal postajajo neznosne, odtise te opreme pa videvam tudi po nekaj urah v domačem ogledalu. Dejstvo o samem primanjkovanju te zaščitne opreme v zdravstvu, kako odgovorno je treba z njo ravnati in kolikokrat jo ponovno uporabiti in za kolikšen čas pa samo še žalosti. 

Moje covid paciente poznam sedaj že po imenih in priimkih, po njihovih poteh okužbe, poslušam o njihovih svojcih, za katere jih je strah, da se tudi oni niso oz. ne bi okužili.

Prisluhnem pacientki, ki razlaga, da se je okužila preko sodelavke ter da je bila kombinacija bolečine, vročine in kašlja neznosna, da ima doma moža, ki je onkološki pacient, in hčerko z nekaj mesecem starim otrokom. Srečam tudi dementno gospo, ki prosi, da bi jo nekdo odpeljal iz postelje na kratek sprehod, ker je tukaj v izolirani sobi tako sama. Gospod, ki ima astmo, razlaga o svoji zgodbi, kako se je okužil preko svoje žene, ta pa preko gospe, ki se je kljub temu, da je potovala po tujini, okužena nemoteno gibala naokoli. Poslušam pacientko, ki se opravičuje, da je tukaj, in poudarja, da ji je žal, da morem jaz v taki zaščitni opremi opravljati svoj poklic. Žalosti me, jokam. Hkrati spremljam svojega ‘prvega covid pacienta’, nekaj dni nazaj je prišel iz enote intenzivnega zdravljenja, in ko sva se ponovno, po tem ko je bil v komi, pogovarjala, sva bila oba mnenja, da sva tega vnovičnega pogovora izredno vesela. 

Naj še omenim, da sem po nekaj dnevih, tednih prišla do spoznanja in odgovora na tisti ‘zakaj’. Zakaj? Ker je to preprosto MILOST. Sama milost, ki nam je dana, da lahko s svojim poklicem služimo ljudem, da je milostno se darovati, žrtvovati, zahvaljevati. 

Ob pisanju teh vrstic so me večinoma prekinjale solze, a hkrati zrem v prihodnost tako obetajoče, kot je to pripravljen vnovični jutranji vzhod na poti v službo, ter imam v mislih besede matere Terezije, ki je kljub delu z različno bolnimi, okuženimi, ostajala zdrava: “Upam, da imaš dovolj sreče, da te naredi nežnega, dovolj preizkušenj, da te okrepijo, dovolj bolečine, da ostaneš človeški, dovolj upanja, da si srečen.” 

In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18, 6–9)