Sem Patricija (Paty), 15-letna dijakinja, ki ne razume vseh stvari, a jih skuša razumeti in videti v vseh vsaj nekaj pozitivnega.

Ja, verjetno ni nihče pričakoval časa, v katerem se nahajamo. Nočem se spraševati, zakaj je ta čas, čemu je tako … Hočem se spraševati, kaj lahko naredim iz tega časa, ki mi je dan. Sama sem bila na začetku brez energije, žalostna, jezna, da smo v taki situaciji. Verjamem, da je vsak izmed nas to situacijo dojel, sprejel, občutil, doživel drugače in da je v to postavljen z razlogom. Odločila sem se, da želim čas v karanteni nameniti sebi, družini, prijateljem (na daljavo) in Bogu.

Zaradi hitrega tempa vsakdana nisem imela toliko časa za stvari, za katere potrebuješ globok razmislek, potrpljenje in čas, npr. gradnja na samozavesti, odnosi s posameznimi ljudmi, svoje želje, pričakovanja, odnos z Bogom, meje v različnih situacijah, ravnanje v neprijetni situaciji, učenje iz preteklih napak …

Kljub vsemu delu, ki ga moram opraviti za šolo in druge stvari, si vsak dan vzamem čas zase. Grem na sprehod, kolesarim, si ogledam kakšen film, igram kitaro, rišem, se pogovarjam s prijatelji, preživim čas z družino, se pogovarjam z Bogom …

Vera v tem času? Vprašanje, na katerega odgovoriš z lahkoto ali pa izredno težko. 

Pogrešam skavte, mladinsko skupino, druženja z animatorji in pa svete maše. 

Vsako nedeljo sem si ogledala virtualno sveto mašo, včasih tudi med tednom. Skoraj vsak dan vzamem v roke Sveto pismo, ga odprem na naključni strani in se poskušam poglobiti v zapisane besede. So dnevi, ko mi to predstavlja muko, a to vseeno naredim, so pa dnevi, ko se veselim, da lahko kaj preberem. Priznam pa, da vedno pride kakšen dober dan, po katerem se počutim polno novega upanja in energije.

Predvidevam, da sem praznike preživela malo drugače kot drugi, saj mi razmere ne dopuščajo tega, da bi praznovala veliko noč, kakor je navada. Vseeno sem bila hvaležna za vse, kar sem preživela skupaj z družino. Večkrat sem se vprašala, kdo sem zdaj, ko nisem več v neposrednem stiku z družbo, ki posveča pozornost Jezusu; ko ne morem več v cerkev … Menim, da ni pomembno, ali smo v cerkvi ali ne ter ali smo v družbi, ki močno vpliva na pogled vere ali ne. Na koncu smo mi ljudje tisti, ki ustvarjamo družbo in smo s tem Cerkev. Vsak izmed nas lahko v tem času k temu nekaj pripomore. Že samo z zavedanjem, da je Bog med nami in da bo za nas naredil to, kar je najboljše.

Jezus je v vsakem izmed nas. Tega se hočem zavedati in pokazati drugim, da je z nami tudi zdaj v tej preizkušnji karantene. In da bo iz te situacije neredil nekaj neizmerno lepega, česar si mi ne moremo predstavljati. 

Majhna dejanja, kot npr. nasmeh ali pozdrav, lahko človeku spremenijo dan in pogled na nekatere stvari. Naj ljudje okoli nas vidijo, da smo srečni, da je upanje in da smo v tem vsi skupaj.

Mogoče ravno ti, ki to bereš, v tem ne vidiš smisla, ker dvomiš zaradi različnih stvari, npr. šole, službenega stanja, bolezni tebi ljube osebe, izgube ljubljene osebe, občutka osamljenosti, nezaupanja vase, druge skušnjave, sprejemanja težkih odločitev … Vendar sem prepričana, da Bog ravno zdaj največ deluje v ljudeh, da deluje v vsem, kar se dogaja, samo mi mu moramo dati priložnost, mu zaupati, z njim govoriti in iz situacije narediti najboljše.