Katoliška mladina

Imamo upanje, ki nikoli ne ugasne

Sem Luka Jesenko, imam 20 let in sem bogoslovec 2. letnika ter študent Teološke fakultete UL. Sicer prihajam iz Župnije Godovič (to je blizu Idrije; škofija Koper), vendar veliko večino časa stanujem v bogoslovnem semenišču v Ljubljani. Tudi zdaj, sredi pandemije koronavirusa, preživljam svoje dneve v bogoslovju.  

 

Pred malo več kot enim mesecem, ko so zaprli fakultete, smo tudi bogoslovci dobili možnost izbire, ali bomo ostali v semenišču ali pa bomo odšli domov k domačim. Priznam, da zame odločitev ni bila lahka, ampak ker sem slutil, da te pandemije ne bo konec kar čez noč, sem se odločil, da ostanem v semenišču, kjer je ostala dobra tretjina bogoslovcev. Prvih nekaj dni je bilo kar nekoliko napetih, saj nas je vse malo skrbelo, kako se bo razvijala situacija tukaj v centru Ljubljane. Vendar pa smo kmalu vzpostavili stabilen dnevni red, ki je po mojem mnenju ključnega pomena v teh razmerah. 

 

»Ohranjaj red in red bo ohranil tebe!« se glasi znani pregovor. V teh težkih časih imajo besede še večjo težo. Velika večina nas ima namreč precej več časa, v čemer vidim pravzaprav priložnost, da se vprašamo, katere stvari so v našem življenju pomembne in kaj so naše dolžnosti v tem trenutku. Na podlagi tega pa si je resnično dobro ustvariti red, da nam dragoceni čas ne uide iz rok – ne le, da bomo imeli čas za več stvari, temveč nam tudi ne bo dolgčas, saj bomo vedno vedeli kaj početi. Tako se lahko izognemo uram in uram zapravljenega časa za brskanje po družabnih omrežjih ali prebiranja vedno istih novic, ki nas bodo samo naredile nervozne in zdolgočasene. 

 

Sicer smo bogoslovci natančno izdelanega dnevnega reda vajeni že iz »normalnih« razmer, vendar pa smo ga v tem času nekoliko prilagodili. Na urniku je kar precej več skupne molitve, v kateri prosimo Boga predvsem za vse, ki so v tem času v kakršnihkoli stiskah in za vse, ki trpijo in so preizkušani. Dobro se namreč zavedamo, da je velika milost, da lahko v sedanji situaciji živimo v skupnosti in se vsakodnevno udeležujemo svete maše. Naš dan se začne zjutraj malo pred sedmo uro, ko se zberemo v kapeli pri hvalnicah in sveti maši. Sledi zajtrk ter nato dopoldne, ki je posvečeno predvsem študijskim dejavnostim – navadno imamo predavanja po video konferencah. Pred kosilom se zopet zberemo v kapeli, kjer skupaj molimo rožni venec Božjega usmiljenja ter dnevno molitveno uro. Po kosilu je spet čas za študij ter za kakšne druge dejavnosti. Hvala Bogu smo bili do sedaj večinoma obdarjeni z zares lepim vremenom in zato na notranjem dvorišču navadno proti večeru igramo odbojko ali badminton. Občasno nas pokličejo tudi s Karitasa, kjer pomagamo predvsem pri težjem fizičnem delu v skladišču. Ob šestih se ponovno odpravimo v kapelo, kjer imamo enourno čaščenje Najsvetejšega zakramenta, med katerim zmolimo navadno tudi rožni venec in večernice. Sledi večerja, nato pa se navadno zberemo v skupni sobi, kjer si pogledamo kakšen film ali pa odigramo kakšno partijo taroka ali enke.

 

Tako nekako zgleda naša karantena v semenišču – ni slabo, mar ne? Čeprav ostajamo zaprti znotraj hiše, pa kljub temu čutim zelo močno povezanost z vsemi bližnjimi in tudi z vso Cerkvijo. Vsako jutro se pri sveti maši spominjam vseh ljudi, ki se že toliko časa niso mogli udeležiti svete daritve in vseh, ki trpijo zaradi bolezni, strahu pred prihodnostjo, osamljenosti ali drugih preizkušenj. Na nek način se mi zdi, da sem ravno v tem času vsem tem ljudem veliko bližje kot prej, saj zanje veliko več molim. Ravno v tem vidim tudi največjo priložnost trenutne situacije – v večji solidarnosti in v osebni duhovni rasti. Četudi res pogosto ne moremo neposredno pomagati ljudem v stiski, pa smo kristjani poklicani, da zanje molimo. Odsotnost prejemanja zakramentov pa izkoristimo, da se vprašamo, kaj nam resnično pomenijo in da na novo odkrijemo njihovo neprecenljivo vrednost – na ta način bo namreč dan, ko jih bomo zopet vsi deležni toliko bolj dragocen in poln veselja. Kristjani se moramo zavedati, da imamo nekaj, česar drugi nimajo – imamo upanje, ki nikoli ne ugasne; imamo vero, ki nas drži pokonci in imamo Kristusa, ki nas tako zelo ljubi, da je za nas umrl na križu ter nato vstal. Veselo alelujo vsem!