Naključje? Ne bi rekla.

Želja, da bi se odpravila na Camino, je v meni tlela že nekaj let. Najprej čisto šibko, letos pa mi ni več dala miru. Vsakič se je našlo nekaj, kar me je spodbujalo, naj se odpravim na pot, tako da še kako drži, da te Camino pokliče in takrat se moraš odzvati. O romanju sem so naredila krasen scenarij, ki se je prvič zalomil že, ko nikakor nisem našla družbe za na pot (upam, da ne zato, ker bi bila jaz slaba družba). Po težkih premlevanjih in spodbudah prijateljev sem se odločila, da se prvič podam sama v svet.

Seveda sem si spet naslikala cel kup scenarijev (očitno se moram začeti ukvarjati s pisanjem dramatike), tokrat o tem, kaj vse bo šlo narobe. No, na koncu sem se čisto fino znašla in ni bilo težav.

Na letališču v Londonu sem med prestavljanjem z ene kopce na drugo spoznala zelo simpatično gospo, s katero sva ugotovili, da čakava na isti let. V Biarritz smo prispeli okoli 22.00 in takrat ni bilo več nobene povezave do moje izhodiščne točke. Gospa mi je ponudila, da lahko prespim pri njej, naslednji dan pa me je peljala do Saint-Jean-Pied-de-Porta, ki je od njenega doma oddaljen 60 km (je rekla, da ji je všeč mesto in bo imela nenačrtovan izlet). Naključje? Ne bi rekla. Bolj del Njegovega načrta, saj On rad pripravlja presenečenja.

Na poti se mi je zgodilo ogromno lepih stvari: romar, ki je z drevesa metal bonbone mimoidočim. Prijazen “Buen Camino!” nekega vaščana. Pogovori s soromarji, ki ti dajejo gradiva za premislek. Park, kjer skaklja mnogo malih zajčkov. Albergi, kjer te pričakajo z objemom in se počutiš kot doma ter ješ najboljšo hrano na poti. Blagoslovi za romarje, ki so včasih res ganljivi. Motivacijski napisi ob poti, ko misliš, da ne moreš narediti niti enega koraka več. Srečanje s Slovenkami, ko lahko končno malo povadiš svoj jezik. Sveta maša po zelo naporenem dnevu, ko bi najraje odnehal. Zgodbe soromarjev, ki se te dotaknejo. Lahen vetrič, ki ti boža obraz sredi največje vročine. Zvezdni utrinek, ki se utrne, ko še čisto zaspan opazuješ zvezdno nebo in se čudiš stvarstvu. In v vsem tem lahko najdeš Njega.

Lahko bi zaključila z zgornjim in bi bil tole še en klasičen ‘oh in sploh’ Camino zapis. Priznam, da sem pričakovala nekakšen ‘bum’ in čarovnijo takoj, ko bi začela s potjo. Da se bodo vse moje misli postale smiselne in ne le zapleten klobčič, da bom prišla do globokih spoznanj o sebi in svetu, da se bom s Camina vrnila prerojena in izgrajena. Pa temu ni tako. Do zdaj nisem ugotovila še nobene pretresljive stvari ali postala nova, izboljšana različica sebe. Se pa vsak dan znova učim potrpežljivosti do sebe in drugih, hvaležnosti za majhne stvari, vztrajnosti sredi dneva na dolgi ravnini brez sence, sobivanja z drugimi kulturami in še bi lahko naštevala.

Če me bo Camino spremenil, ne vem, vem pa, da me vsak dan znova uči življenja in mi bo to mogoče nekega dne prišo prav.