Ime mi je Ana Knez, stara sem 21 let in sem študentka umetnostne zgodovine in slovenistike, v resnici pa umetniška duša, ki vstopa v življenje z očmi, široko razprtimi v občudovanju.

V teh dneh se vse večkrat ustavim. Zjutraj na hišnem pragu, ko dvignem obraz k soncu in pustim toplim žarkom, da me do konca zbudijo. Med branjem knjige, da preberem stavek še enkrat (in še enkrat) in mu pustim, da me prepoji. Na sprehodu, ko imam čas opaziti tudi tiste najmanjše, najbolj neopazne rožice ob poti. Nepričakovani trenutki …

Vse se je upočasnilo. Spanje končno lahko traja dlje kot tistih skupaj napraskanih sedem ur med faksom, obroki so daljši in bolj sproščeni, ker se nam ne mudi na trolo. Med telefonskimi pogovori lahko minejo ure, pa imam občutek, da sem samo dvakrat pomežiknila; toliko si imamo za povedati! Imam čas za razmišljanje. Še nasmehi so počasnejši in daljši, bolj pristni, bolj svobodni in sproščeni.

In ker ne tečem več skozi življenje, lahko začnem uživati v hoji. In takrat jih opazim. Vse polno jih je! Kako sem jih prej lahko spregledala?

Moja pot je velikokrat zavita in zamotana in strma, ampak zdaj vidim, da na obeh straneh rastejo drobni cvetovi.

Drobci sreče … Če se uspem ustaviti, če se ozrem vase, jih zagledam. Vse te čudovite malenkosti, ki življenje delajo polno. Veselim se jih iz vsega srca!

O čem govorim? O spletanju kitk sestrici, o šopku gozdnih rož, ki sem jih nabrala za prijateljico, medtem ko sem se na sprehodu z njo pogovarjala po telefonu (in ji potem poslala fotografijo »njenega« šopka), o sušenju las zunaj na soncu. O krilu, ki sem ga oblekla v nedeljo, da sem se globlje zavedla, da praznujemo, o sončnih žarkih v borovih iglicah, o prvem koščku čokolade po štirih tednih (to je bil res trenutek popolne sreče). O risanju, o zaenkrat sicer neuspešnih, a navdušenih poskusih vezenja, o pesmi, ki sem jo slišala po dolgem času, o sprehodu po dvorišču v visokih petah, o vejici španskega bezga, ki mi diši še v sanje.

Lovim jih v naročje, te kapljice sonca. Držim jih v dlaneh kot kresničke v toplem poletnem somraku. Grejejo me. Učijo me nove hvaležnosti. Domet moje pozornosti se poglablja in širi; ja, končno imam čas, da se zares ozrem okrog sebe.

Sprememba me spominja na izlete v hribe pred dvema letoma: v živahni družbi smo vzpon začeli z zelo hitro hojo. Prehitro zame. Trudila sem se prilagoditi se tempu ostalih in nisem prisluhnila sebi, zato so se vse moje misli osredotočile na dihanje, na bolečine v mišicah, na vsak naslednji korak (a ga bom zmogla? Mi bo uspelo iti dovolj hitro?). Po precej mučnem začetnem delu poti pa sem zbrala pogum in povedala – tako hitro ne zmorem. Od takrat naprej sem hodila prva v koloni. Težko se je bilo sprijazniti s tem, da zaradi mene vsi hodimo počasneje, vendar se je več kot splačalo! Vsi smo dvignili pogled od konic svojih pohodnih čevljev in prvič opazili razglede, debla macesnov, čudovite rdečkaste preproge gorskih rastlin.

V teh tednih sem neštetokrat podoživela to izkušnjo. Na poti skozi življenje sem upočasnila tempo. V to so me sicer prisilile okoliščine, ki za nikogar niso idealne, vendar sem zaradi tega spoznanja za preizkušnjo te pomladi hvaležna. Dvignila sem pogled in začela gledati okrog sebe – in v svoje globine. In razgled je osupljiv!

Zdaj vem: ne osrečujejo me le tiste velike, očitne stvari v življenju. Sreča je v malenkostih. Tistih, ki se zdijo tako samoumevne, pa v resnici pomenijo razliko med dobrim in čudovitim dnevom. Tistih, ki se jih zaveš šele, ko manjkajo. Tistih, ki jih ne moreš razumeti, dokler si ne vzameš časa, da jih zares opaziš. Kot iskrice so. Če pomežiknem, jih ni več. Če tečem, jih spregledam. Če pa se ustavim, me prevzamejo; nešteto jih je in tako zelo so lepe …