Sem Nika. Zaključujem študij likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Zelo rada ustvarjam, šivam, rišem, slikam, fotografiram, skratka, skoraj vse, kar je ustvarjalnega. Obožujem gore, raziskujem. Trenutno pa kot mnogi preživljam čas v karanteni.

Prvi teden me je držalo pokonci navdušenje. To bo zakon! Potrebujem spanec, počitek. Tale karantena mi dobro dene. Vstanem, kadar hočem. Zaenkrat sem še zdrava, lahko počnem, kar si želim, za kar pred karanteno nisem imela časa. 

Drugi teden. V redu, kakih 14 dni bomo zaprti, dokler se virus malo ne umiri, potem pa bo spet vse po starem. Dokler je več sončnih dni in grem lahko v naravo, pokličem ljudi po video klicu, je super.

Tretji teden. Okej, v naravo še vedno lahko grem. Ampak vse možne poti v gozdu sem že prehodila, postale so dolgočasne. Vsi mi grejo na živce. Vsak dan isti prostori, obrazi. Rutina. 

Četrti teden. Baje da bo po praznikih stanje boljše. Obeta se, da odprejo občine. Juhuuu! Ne. Kruta realnost. Občine bodo do nadaljnega ostale še zaprte. Nož v hrbet, ostani doma.

Peti teden. Niti govoriti se mi več ne da. Ta karantena je res že »kretenska«.

Vse skupaj pa ni tako slabo. Res ne. So nenavadni časi in nismo se še znašli v situaciji, kot je ta. Vendar pa res verjamem, da se ves ta čas, ko smo v karanteni, stvari postavljajo na pravo mesto. Že res, da je zunaj kaos, ampak na znotraj pa nas spreminja. In vsak je dobil, kar je potreboval. Pri tem mislim predvsem na to, da smo se morali ljudje srečati s samimi seboj. In to je najtežje. Dokler hitiš naokrog, vmes malo pozabiš, kaj se dogaja znotraj tebe, in to ti paše. Zdaj pa smo zaradi situacije, kot je, prisiljeni biti res samo sami s sabo, drugi pa biti v družinah, v tesnejših odnosih. To je lahko res naporno.

Sama vidim in okušam podobno. V resnici sem zelo hvaležna, da preživljam to karanteno s svojo družino. Trije člani od petih sicer hodijo v službe, s sestro pa sva doma. Tako imam del dneva bolj zase, del dneva pa smo skupaj. Ampak seveda so si dnevi skorajda podobni med seboj.

V tem primeru ostaneta samo dve možnosti: da se utopiš v smiljenju samemu sebi ali pa stopiš v akcijo in narediš, kar lahko. Poskrbiš, da se premikaš. Tudi če ne spreminjaš lokacije.

Sama poskušam v enoličnih dnevih iskati ravnovesje. Nekaj časa namenim študiju, nekaj časa hišnim opravilom, grem na zrak, večino časa pa seveda ustvarjam. To mi osvežuje dušo.

Sem pa opazila, da tega časa ne bi mogla živeti brez vere. S tem, ko smo bili prisiljeni ostati doma, me je osebno tudi prisililo, da si vzamem čas za Boga. Tekom tega časa vidim, da mi molitev pomaga, da sem bolj potrpežljiva s svojimi družinskimi člani, pa tudi, da prihajam v stik sama s sabo, da se bolj znam poslušati in se slišati. Zato bi ta čas opisala kot zelo zanimiv in dragocen. Kot bi ves svet počival in se prenavljal. Pa ne fizično, ampak psihično. In občutek imam, da se po karanteni srečamo v »prenovljeni izdaji« samih sebe.