Moje ime je Žiga Slak. Kmalu bom končal 3. letnik Vegove gimnazije. Po navadi imam kar zapolnjen urnik. Poleg šolskega dela se tudi veliko ukvarjam s športom. Obožujem naravo, tek, kolesarjenje, živali, in še bi lahko našteval.

V vse svoje aktivnosti skušam vključiti Boga, saj potem postanejo lepše in zabavnejše. Ja, Bog me je v življenju popeljal skozi veliko norih dogodkov, mi na življenjsko pot priključil veliko izjemnih oseb …

Septembra, ko sem šel na daljši sprehod, sem razmišljal o koncu šolskega leta, kako bo vse skupaj zgledalo, kako se bom počutil, ali bom zadovoljen sam s sabo …  Definitivno si zaključka nisem predstavljal takole. V načrtu sem imel iti za dva meseca v Južno Korejo na delavno prakso, ki jo moramo opraviti v sklopu izobraževanja (program računalniški tehnik – zakon, ane, hehe). Šel bi v dokaj veliko podjetje, pridobil bi ogromno izkušenj, znanja, prijateljev … Zelo sem se veselil tudi maturantskega plesa (od moje punce Tee, oba bi blestela na plesišču, hehe), nato bi maja na skavtskih obljubah dobil rutko in kroj, ki ju že tako dolgo čakam (sem tudi novopečeni skavt, Mengeš 1). Končno bi »uradno« postal skavt. Doživel bi toliko lepih in norih trenutkov, a mi jih je zdaj koronavirus vse vzel oziroma »premaknil« na Bog ve kateri termin.

Mislim, da je koronavirus vsem nekaj dal in tudi nekaj vzel. Največkrat take krizne razmere povežejo ljudi skupaj, jim dajo vedeti, da morajo biti za vse hvaležni, za vse, kar imajo, za vsako še tako majhno malenkost. Začnejo se zavedati pomena ljubezni, dobrote, družine, medsebojne pomoči, vere … Če sem zelo velik optimist, bi rekel, da je koronavirus v človeštvu povzročil kar veliko, in to res veliko lukenj, vendar lahko tudi rečemo, da je marsikatero zakrpal.  Mati narava se je kar konkretno spočila, saj je imela malo miru od vsega tega prometa, onesnaževanja … Marsikdo ima več prostega časa kot pa po navadi. Mislim, da je tudi vsak posameznik veliko stvari spoznal … 

Meni je karantena zelo koristila, vendar sem imel brez dvoma tudi vzpone in padce.

Ker imam toliko prostega časa, sem se res malo zamislil in več dni premišljeval, če sem na pravi poti, kam hočem iti, kdo hočem postati, na katerih stvareh moram bolj delati … Dobil sem tudi priložnost, da sem se z marsikatero osebo bolj povezal. Več časa imam za družino. Z očetom greva vsaj dvakrat na dan na sprehod in veliko debatirava, kar je najin odnos zelo okrepilo, ker med šolo res ni bilo časa za take sprehode (naš kuža Kac se je sprehodov kar malo naveličal, hehe, saj sva jih nekatere dni naredila tudi do 5).

Tudi s svojo punco Teo sva naredila ogromno sprehodov – brez panike, naredila sva jih znotraj občine. Veliko sva gradila na najinem odnosu in se res bolj povezala. Šola bi nama to kar otežila. Tudi s svojimi sošolci sem se veliko bolj povezal. Med seboj smo si veliko pomagali (ja, priznam, tudi pri testih preko računalnika, hehe). Ampak najbolj mi je zanimivo to, da nas je koronavirus res nekako bolj povezal. Ko smo bili v šoli, se nismo kaj veliko družili, tudi po pouku si pri učenju nismo kaj dosti pomagali. Zdaj pa se velikokrat po pouku slišimo preko družabnih omrežij in si medsebojno pomagamo, se pogovarjamo, načrtujemo, kako bomo goljufali na naslednjem testu – mislim, pomagali, hehe.

Imam tudi več časa za svojo vero. Čeprav so bile te online maše zame pravi šok. Ampak ja, še dobro, da je Jezus povsod in da je vedno z nami, ne samo pri Sveti maši, hehe. Res pogrešam to pravo čarobno vzdušje pri maši v živo, ki je nenadomestljivo z online mašo. Hvala Bogu, da se zdaj lahko gre k maši, pa četudi z maskami in v manjšem številu. Važno je, da lahko malo »poklepetamo« z Jezusom pri Sveti maši. Z največjim veseljem sem gledal maše Martina Goloba, res ga obožujem. Taka energičnost, res je zakon. Imam tudi več časa za oratorij (ja, sem tudi oratorijski voditelj v Mengšu, hehe). Tudi veliko krščanskih memov mi je polepšalo dan.

Več časa imam za ukvarjanje s športom, tako da bi lahko rekel, da sem sedaj par stopničk bližje k svoji sanjski postavi, haha. Imam tudi veliko online srečanj: skavte, mladinsko skupino, molitvene skupine.

Vse že tako močno pogrešam. S svojimi prijatelji v Evropi in Aziji se tudi vsako soboto dobivamo, da imamo skupaj molitveno uro (sedaj smo še bolj povezani 😊).  V glavnem, karantena mi je res dala možnost, da sem lahko veliko bolj produktiven na področjih, ki so meni bolj blizu, bolj sem naspan, manj sem pod stresom.

Enkrat, ko sem bil v osnovni šoli, sem si rekel, da sam sebi nikoli v življenju ne bom rekel, da pogrešam šolo. Ampak zdaj to definitivno ne drži, res jo pogrešam. Res pogrešam ta osebni stik s sošolci in profesorji, te avtobusne vožnje, na katerih lahko veliko razmišljam in debatiram s prijatelji, dogodivščine, ki jih doživim na poti v šolo in iz šole … Zdaj te osebne stike veliko bolj cenim, res sem bolj hvaležen, da sem zdrav in da so moji znanci vsi zdravi. Tako da bi resnično lahko rekel, da mi je karantena več dala, kakor pa vzela. Mislim, da nam je dal Bog skozi to pandemijo pomembno opozorilo. Da moramo bolj skrbeti za naravo, da se moramo bolj zavedati pomena ljubezni, družine, medsebojne pomoči …

Vsak je spoznal, na katerih stvareh mora delati in na katere stvari mora biti bolj pozoren, jih bolj ceniti. Vsak je to Božje opozorilo prejel na drugačen način in ga tudi na svoj način spoznal in realiziral.  Slabe stvari se zgodijo tudi zato, da se iz njih rodijo dobre. Tako pač je. Bog ve, kaj je za nas dobro in kaj rabimo, pa četudi tega včasih ne razumemo in nočemo razumeti. Enostavno se je treba prepustiti Božjim rokam in slediti Njegovi volji, saj vsak stvarnik ve, kaj je za njegovo stvaritev najbolje.

Tako, zdaj pa, dragi bralci, veselo na delo, saj se svet ne bo sam spremenil na bolje.