Čeprav se je smrt tega svetnika v 50. letih prejšnjega stoletja prišla v vse večje medije, je velika verjetnost, da svetega Alberta Hurtada ne poznate. Ta predani učenjak, duhovnik in služabnik revnih je izjemen zgled, kaj pomeni postati svetnik prav tam, kjer si. Kaže nam, kako živeti evangelij v vsakdanjih okoliščinah.

P. Alberto Hurtado je živel v prvi polovici 20. stoletja. Znan je bil po služenju Cerkvi in ubogim v rodnem Čilu. V mladosti je obiskoval jezuitsko šolo in kasenje študiral pravo na Papeški katoliški univerzi v Čilu. Po vstopu v noviciat Družbe Jezusove in zaključku študija je bil leta 1933 posvečen v duhovnika, tri leta pozneje pa se je vrnil v Čile, kjer je poučeval na svoji matični šoli. Svojo izobrazbo, talente in služenje je ponudil kraju, ki ga je imenoval dom. Z ogromno mero poguma je izdal knjigo z naslovom “Ali je Čile katoliška država?”, v kateri je izpodbijal dolgoletna konservativna prepričanja svoje države, ki se niso skladala z ideali Cerkve.

Poleg svojih spisov o skrbi za vero in delavce je imel oče Hurtado posebno skrb za revne. Posvečal se je vsem, zlasti mladim. Ustanovil je lastno organizacijo za mlade, ki so bili revni ali zapuščeni – poimenoval jo je “Hogar de Cristo” – “Kristusov dom”. Razširila se je po vsem Čilu in služila tisočem duš, ki so potrebovale zatočišče. Mnogokrat se je tudi ponoči vozil naokoli in iskal revne ljudi, da bi jim služil.

Oče Hurtado je umrl kmalu po tem, ko so mu leta 1952 diagnosticirali raka na trebušni slinavki. Leta 1994 ga je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženega, leta 2003 pa ga je papež Benedikt XVI. kanoniziral.