»Rad bi se dobil s tabo, ampak nimam časa.«
»Toliko stvari imam, da se mi meša.«
Zveni znano.
Raztreščeni smo na vse strani. Povsod smo in hkrati nikjer.
Misli, nikoli mirne vihrajo od enega opravka na to-do listku k drugemu.
Koledar poln. Zasedenost je postala kriterij pomembnosti. Manj imaš časa, bolj kul si.
Na faksu se ti bo utrgalo, ker profesorji ne vedo, da imaš poleg faksa še eno stvar, ki se ji reče življenje.
In ko smo že ravno pri življenju: nekako je treba preživeti. Študentsko delo ni izbira, mnogokrat je kar obveza. Še posebej, če ohranjaš status.
Zabava – za prijatelje si je treba čas vzet, zato kofetek tu in tam, za vikend pa žurka. Da se odklopiš, pozabiš na to-do in koledar, faks in šiht.
Vmes pa beg v novi lepi svet virtualne resničnosti. Večno iskanje naslednje nove stvari, trenda. Fotka tu in tam, za kul Instagram profil.
Vsak bi rad košček tebe, košček tvojega časa, moči, veselja, dobrote.
Do točke, ko ne veš več, če te je dovolj za vse.
In potem še Bog. Včasih se zdi, da je še ena kljukica, ki jo moram odkljukati v svojem rokovniku. Molitev, maša, spoved, mogoče kakšna skupina. Pa kaj mi je še tega treba? Vera je ena izmed mnogih obveznosti in Božjih glas eden izmed mnogih glasov, ki hoče košček mene. Hitro ga preslišiš, pozabiš nanj, si ne vzameš časa, da bi mu prisluhnil.
Letošnje vodilo: »Tukaj sem, pošlji mene!« so besede, ki jih je izrekel prerok Izaija, ko je imel videnje Vsemogočnega na prestolu. Spremljali so ga serafi in angeli, ki so bili osredotočeni samo nanj. Podboji vrat so se stresali od glasu vzklikajočih, hiša se je napolnila z dimom, ki se je kakor daritev dvigal k Božjemu veličastvu. Ozračje je slovesno. Nobene naglice. Samo Božji prestol, angeli in prerok. Vse je umirjeno, veličastno in usmerjeno v Vsemogočnega. Gospodje vprašal Izaija: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?« In prerok mu je odgovoril: »Tukaj sem, pošlji mene!«
Tempelj, ki ga opisuje Izaija, si TI. Pavel piše, da je tvoje telo posoda Svetega Duha. Napolnjuje te Božja navzočnost, tako kot hišo, v kateri je prerok imel videnje. Pomembno je, da se osredotočiš Nanj. Njegov glas ni eden izmed mnogih. Odnos z Njim ni samo kljukica. Zaradi Njega obstajaš. On ti daje življenje, te ljubi … Samo kadar se v tišini srca osredotočiš Nanj, si lahko napolnjen z mirom in življenjem. Takrat lahko slišiš Njegov glas: »Koga naj pošljem?« Glas Sedečega na prestolu, Gospoda nad vojskami, trikrat Svetega.
Poslan si. Bog očisti tvoje ustnice in te napolni s svojo bližino. Ko moliš, greh k spovedi, k evharistiji. Da bi bil resnično tu, pri Njem. On v tebi in ti v Njem. Da bi bili z Njegovo navzočnostjo napolnjeni tudi drugi. Tisti, h katerim te pošilja.
To leto bi te radi pri POTih spodbudili, da se usmeriš Vanj, slišiš Njegov glas in da greš, kamor te pošlje. Na Madagaskar, v Bolivijo, v Brazilijo, na Tajsko, v Indijo, v Ljubljano, v službo, v študentski dom, na faks, domov … Kamorkoli. Samo da mu rečeš: »Tukaj sem, pošlji mene.«